Nedeljski dnevnik  –
Meta Černoga  –
sreda, 10. maj 2023 –

Nova terapija po možganski kapi
Lahko pomaga tedaj, ko se stanje motorike z obstoječimi metodami ne izboljšuje več

Pacientom po možganski kapi in tudi pri drugih možganskih poškodbah se pogosto zgodi, da ne morejo premikati roke, noge, da je roka zakrčena v nenaravnem položaju, da se pojavijo nehoteni gibi ob dotiku in doživijo izgubo telesne mase. Vsi ti simptomi sodijo v tako imenovano klinično sliko spastične ohromelosti.

Kapa z elektrodami / Foto: iStock

Ko giba ne moremo izvršiti
Najprej je tukaj izguba moči, kar je seveda posledica tega, da ne moremo več hoteno nadzorovati prizadete okončine. Kadar si torej zamislimo gib roke ali noge, tega giba ne moremo izvršiti ali pa ga lahko v omejenem obsegu ali z zmanjšano močjo. Zanimivo ali kar malo paradoksalno je, da se v kombinaciji s to izgubo moči pojavi zvečan tonus. Roka, pa tudi noga, je lahko velikokrat zakrčena v nekem nenaravnem, nehotenem položaju. To je posledica tega, da tiste živčne celice, ki sicer dobivajo informacije iz možganov in pošiljajo ukaze mišicam, zdaj izgubijo te zgornje ukaze in se začnejo povezovati z nekaterimi drugimi živčnimi celicami, ki pa ves čas dajejo navodila, naj se zakrčijo – seveda na nehoten način.
Tretja težava, ki je v tesni zvezi s predhodno, je, da se poleg te zakrčenosti v nenaravnem položaju ali povečanega tonusa pojavijo tudi nekateri refleksi, ki jih sicer ni, oziroma se ojačajo tako imenovani lastni hrbtenjačni refleksi. Mednje sodi tudi znameniti udarec s kladivcem po kolenu, kjer seveda pride do iztegnitve kolena. Po možganski kapi se lahko ta refleks zelo zelo ojača, spet ravno zaradi tega, ker tiste živčne celice, ki pošiljajo ukaze mišicam za krčenje in iztezanje kolena, v tem primeru dobivajo več informacij po senzoričnih živčnih celicah iz ustreznega segmenta hrbtenjače namesto od zgoraj iz možganov. Zato lahko pride do povečanega odziva. Včasih celo tako velikega, da se ob najmanjšem dotiku kože ali stopala pojavi ne samo en gib, ampak kar cela serija gibov, in to lahko močno ovira bolnike pri vsakdanjem življenju. Nazadnje je tukaj še usahlost ali s tujko atrofija, ki pomeni izgubo mišične mase, oslabitev prizadete mišice, kar je večinoma posledica odsotnosti aktivnosti. Mišice namreč za vzdrževanje normalne mase potrebujejo določeno mero stimulacije oziroma aktivnosti in ko ta izostane, se začne razgradnja mišičnih vlaken, ki vodi v zmanjšanje mase. Poteka pravzaprav na zelo podoben način, kot se tudi zgodi usahlost ali atrofija v primeru, ko imamo okončino dalj časa imobilizirano zaradi mavca in podobno.

Kapa z elektrodami
V Sloveniji se sedaj uvaja nova terapija, imenovana recoverix, ki pomaga pri teh težavah. Bolniku, ki pride na terapijo, namestijo kapo, na kateri so elektrode za zajem električnih signalov iz zgornjih motoričnih nevronov in tudi njim nadrejenih (najbolj zgornjih) motoričnih nevronov. To snemanje je popolnoma neinvazivno, popolnoma pasivno, torej nobenega signala sistem ne pošilja v možgane. Bolniku se samo naroči, naj si zamisli gib na levi ali na desni strani. Potem te elektrode zajamejo električne signale in pošljejo računalniku signale o tem, kaj točno si je pacient zamislil in do kolikšne mere so se aktivirali najbolj zgornji motorični nevroni. Na računalniku programska oprema izjemno hitro analizira in prepozna vzorec možganske aktivnosti in ugotovi, ali si je bolnik na pravi način in na pravi strani zamislil gib.

Če programska oprema oziroma računalnik ugotovi, da se je to zgodilo, potem računalnik naredi dvoje: prvič, na zaslonu bolniku takoj da povratno informacijo o tem, da si je gib pravilno zamislil. Če je bilo navodilo, naj si zamisli iztegnitev dlani leve roke v zapestju, potem računalnik to bolniku takoj pokaže v obliki premika navidezne roke, ki jo bolnik vidi pred seboj na ekranu. Na tak način pa po vidni poti, torej prek oči in vidnih živcev, dobijo najbolj zgornji motorični nevroni in glavni centri za motorično predstavo v možganih informacijo, da so to pravilno naredili, in so s tem še bolj aktivni.
Po drugi strani pošlje računalnik z zelo kratkim zamikom, torej zatem, ko si je bolnik predstavljal gib, ukaz v funkcionalni električni stimulator (FES), naj pravo roko bolnika, ki je prizadeta, ali pa tudi tisto, ki ni, odvisno od tega, gib katere si je moral bolnik zamisliti, tudi v resnici premakne. To FES uspe izvesti s pomočjo elektrod. Elektrode so površinske, niso zabodene v notranjost, torej so popolnoma neinvazivne, neboleče. Prek teh elektrod pošlje FES rahel električni signal in pride do premika tudi bolnikove roke. Sedaj sta hkrati aktivna zgornji in spodnji motorični nevron. Sočasno se premakne mišica, to pa pomaga tako pri pridobitvi hotenih gibov kot preprečevanju atrofije oziroma usahlosti, pa tudi pri spastičnosti in odpravi nehotenih gibov. »Informacije, ki jih možgani dobijo nazaj iz same mišice po senzoričnih poteh, po vidni poti pa tudi po slušni poti, zaradi ukaza, ki ga dobijo, pomagajo pri procesu, ki mu pravimo plastičnost možganov. Jačajo se torej povezave med najbolj zgornjimi motorični nevroni, zgornjimi motorični nevroni in predvsem med zgornjimi in spodnjimi motoričnimi nevroni,« delovanje terapije opisuje dr. Andraž Strožer z mariborske medicinske fakultete.

Nevron se ponovno aktivira
Sistem recoverix je sestavljen iz zajema možganskih signalov in na tak način ugotovi, kdaj je aktiven zgornji motorični nevron. V primeru, ko obstaja aktivnost v zgornjem motoričnem nevronu, sistem recoverix pošlje ukaz FES, naj aktivira spodnji motorični nevron. To aktiviranje spodnjega motoričnega nevrona je koristno na dva načina: po eni strani se signal razširi do mišice in jo s tem trenira, da sproži hoteni gib takrat, ko si ga možgani zaželijo, hkrati pa v nasprotni smeri nazaj proti hrbtenjači aktivira tudi telo spodnjega motoričnega nevrona. Na tak način sta sočasno spet tako kot v normalnih razmerah aktivna zgornji in spodnji motorični nevron. To pa poskrbi za to, da ne propade oziroma se ohrani in ojača živčno-živčni stik med njima.
Če po nekaj časa tovrstne fizioterapevtske stimulacije pride do povečanja moči stika med ohranjenim zgornjim nevronom in spodnjim nevronom na dvakratnik prejšnje vrednosti, se bo spodnji nevron spet lahko aktiviral. Za takšno terapijo, ki je za zdaj samoplačniška, so primerni bolniki z različnimi oblikami ali vrstami okvare možganov, denimo bolniki po možganski kapi, po kraniocerebralni travmi pri prometnih nesrečah ali delovnih nezgodah, bolniki, ki imajo prizadeto možganovino zaradi nekaterih kroničnih bolezni, kot je multipla skleroza, ali nekaterih drugih. »Ta terapija nikakor ne želi izpodrivati drugih oblik terapije, vendar lahko zelo pomaga bolnikom po možganski kapi na točki, ko dosežejo stopnjo, ko uspeh rehabilitacije z obstoječimi metodami nekako stagnira in se potem motorične motnje ne izboljšujejo več. V tem primeru lahko terapija recoverix zelo pripomore k novim dodatnim, pomembnim izboljšavam, torej k formaciji novih sinaps, k ojačanju tistih, ki so ostale neprizadete, in s tem pri rehabilitaciji motorike. V najboljših primerih pa gre tako daleč, da lahko nekateri pacienti začnejo hoditi brez opore. Recimo ne potrebujejo več bergel ali hojice,« pojasni dr. Andraž Strožer.