Terapija recoveriX za multiplo sklerozo je bila predmet klinične študije, ki je preučevala vpliv BCI-podprte nevrorehabilitacije na hojo, mobilnost in kakovost življenja pri osebah z multiplo sklerozo.
Udeleženci so po programu pokazali klinično pomembne izboljšave vzdržljivosti hoje, hitrosti in mobilnosti, spastičnosti ter izidov, o katerih poročajo pacienti, izboljšave pa so se ohranile do 6 mesecev po koncu terapije.
Ta objavljena klinična študija (“Toward Brain-Computer Interface motor rehabilitation for people with Multiple Sclerosis”, Frontiers in Medicine, 2026) je preučevala, ali lahko terapija z napravo recoveriX (povezava možganske aktivnosti z gibanjem prek funkcionalne električne stimulacije in vizualne povratne informacije) podpira izboljšanje hoje pri osebah z multiplo sklerozo.
Udeleženci so opravili 30 terapij v približno 2,5 mesecih, 2- do 3-krat na teden. Ena obravnava je trajala približno 1 uro (vključno z namestitvijo opreme). Med terapijo so sedeli, nosili EEG kapo, na izbrane mišice pa so bile nameščene elektrode za funkcionalno električno stimulacijo (FES). Pacient je po navodilih izvajal motorično predstavljanje (predstavljal si je gib roke ali stopala), sistem pa je ob uspešni zaznavi namere vključil vizualno povratno informacijo (avatar) in FES.
Raziskovalci so poročali o statistično pomembnih izboljšavah, ki so se v veliki meri ohranile do 6 mesecev po terapiji.
Udeleženci so po terapiji v povprečju prehodili več, izboljšanje je bilo prisotno tudi 1 mesec in 6 mesecev po koncu terapije.
Avtorji navajajo, da je izboljšanje po Post1 preseglo priporočene vrednosti za minimalno klinično pomembno razliko (MCID) in da se je izboljšana vzdržljivost hoje ohranila skozi spremljanje.
Udeleženci so po terapiji test opravili hitreje, izboljšanje je bilo prisotno tudi 1 mesec in 6 mesecev po koncu terapije.
Avtorji poročajo, da je zmanjšanje časa TUG (izboljšanje mobilnosti) ostalo prisotno tudi v 6-mesečnem spremljanju.
Udeleženci so bili hitrejši takoj po terapiji in 1 mesec po terapiji; pri meritvi 6 mesecev po koncu razlika v primerjavi z začetnim stanjem ni bila statistično značilna.
Delež udeležencev z vsaj 1-točkovnim zmanjšanjem MAS je bil 39 % (Post1), 59 % (Post2) in 53 % (Post3).
Študija poroča o izboljšanju (nižji rezultat pomeni manjši vpliv bolezni): po terapiji so udeleženci poročali o izboljšanju, učinek je bil prisoten tudi 1 mesec in 6 mesecev po koncu terapije.
Študija poroča o izboljšanju (nižji rezultat pomeni manjši vpliv utrujenosti): po terapiji in 1 mesec po terapiji so udeleženci poročali o izboljšanju; pri 6 mesecih po koncu terapije rezultat ni dosegel statistične značilnosti.