Revija VIVA, medicina & ljudje –
Jelka Šutej Adamič –
26.01.2023 –

Okrevanje po možganski kapi

»Vsak dan razgibavam roko, nogo in s palico prehodim že 500 metrov,« pripoveduje Benedikt Muler, ki je pred dobrima dvema letoma doživel možgansko kap.

Sprva so bile posledice kapi (na desni strani malih možganov mu je počila žila) opazne tudi na eni strani obraza, a zdaj je veliko bolje. »Tudi rama je že veliko bolj gibljiva,« pravi, »ampak premikanje zapestja na roki mi še nagaja. Uporabljam predvsem eno roko.« Še dobro, da je pravočasno zaznal težave. Ko je delal na vrtu, je nenadoma začutil, da z njim nekaj ni v redu, a ni vedel dobro, kaj mu je. Dvignil je paleto in v tistem trenutku mu je začela dreveneti leva stran telesa, tudi noga. Hitro so ga ohpeljali v bolnišnico, kjer so ga takoj oskrbeli in mu povedali, kaj se je zgodilo.

V murskosoboški bolnišnici so ga hospitalizirali, kmalu pa si je začel urejati zdravljenje v toplicah. Terapije v toplicah so mu zelo koristile, postavili so ga na noge, kot pravi, kmalu je – po opravljenem zdravniškem pregledu v ljubljanski Soči – lahko znova vozil avto. Vendar je bilo okrevanje zelo počasno. Zato je brskal po internetu, da bi našel koga s podobnimi težavami in ugotovil, ali obstaja kakršnakoli terapija za zdravljenje pacientov, ki so utrpeli možgansko kap. Tako je odkril terapijo recoveriX, ki možganom povrne izgubljene funkcije tudi 10, 30 let po možganski kapi.

S »kapo« do okrevanja

»Poklical sem jih in se pozanimal, kje terapijo opravljajo in koliko stane,« razlaga. »Za 25 obravnav v Mariboru sem plačal 1.450 evrov, a zdaj je že dražje. Ta terapija bi morala biti tudi pri nas, tako kot je v Avstriji in na Finskem, na napotnico in ni prav, da je samoplačniška!« je prepričan Muler, ki poudarja, da mu je to zelo pomagalo pri okrevanju. Spominja se, da so mu na glavo poveznili kapo z elektrodami, ki so jih namestili tudi na roko (»roka se je dvigala in spuščala, čemur so rekli nevidna roka«). Že po 10, 15 terapijah je opazil, da je njegova motorika veliko boljša.

Opozarja tudi na problem asistence – če ne bi imel žene, ki je po kapi tudi njegova asistentka, bi se mu slabo pisalo, saj se ne more oblačiti ali tuširati sam. »Asistenca ljudem po možganski kapi pripada,« pravi in dodaja, da bi morali terapijo opravljati v več krajih po Sloveniji, saj se je denimo sam moral večkrat na teden voziti več kot 60 kilometrov v eno smer.

Benedikt Muler si želi dodatne terapije, a ne ve, ali bo imel dovolj sredstev. Zdaj čaka dodatne terapije pri fizioterapevtu, morda bo dobil še kakšne v toplicah ali pa v URI Soča.

Ne pozabite na GROM

Dr. Andraža Stožerja, dr. med., smo vprašali, kako pacient občuti, da ima možgansko kap. »V Sloveniji smo v zadnjih letih precej dejavni na področju zgodnje prepoznave možganske kapi in ukrepanja, ki lahko bistveno pripomoreta k manjši prizadetosti oziroma boljšemu okrevanju,« odgovarja.

»Mnogi so zato verjetno že slišali za kratico GROM, ki pomeni neustrezen, zatikajoč se in slabo razumljiv govor pod G, šibkost oziroma izgubo nadzora nad roko ali nogo ali obema pod R, na obrazu povešen ustni kot pod O in minute pod M, pri čemer v zadnjem primeru ne gre za simptom, ampak za to, da šteje vsaka minuta in je treba čim prej poklicati pomoč.«

S posledicami kapi živi več deset tisoč Slovencev

»Kapi je v Sloveniji zelo veliko, ocenjuje se, da doživi kap približno en Slovenec na dve uri, kar na leto pomeni nekaj več kot štiri tisoč bolnikov, s kapjo pa živi že več deset tisoč Slovencev. Velika večina kapi je tako imenovanih ishemičnih, kjer pride do zamašitve arterije v možganih, manjšina pa tako imenovanih hemoragičnih kapi, kjer pride do razpoke in krvavitve iz možganske arterije,« razlaga zdravnik.

Kako deluje nova terapija

Podrobneje je pojasnil tudi princip delovanja naprave recoveriX. Gre za sistem, ki neinvazivno snema oziroma zajema elektroencefalografski (EEG) signal na površini možganov prek elektrod, ki so vgrajene v kapo. Ta po obliki spominja na plavalno kapo in jo bolniku na začetku vsakega srečanja namestijo na glavo. Signal EEG proizvajajo deli možganov, ki sodelujejo pri načrtovanju gibanja oziroma tako imenovani motorični predstavi. Te signale v realnem času, torej v živo in sproti, izjemno hitro obdela računalniški program, ki hkrati prepozna, ali si je bolnik gibanje zares predstavljal oziroma ali so se aktivirali ustrezni deli možganov.

Z navideznim premikanjem do velikega napredka

»V tem je prva ključna prednost sistema, saj pri bolj klasičnih fizioterapevtskih pristopih nimamo vpogleda v to, kaj se dogaja v možganih,« pojasnjuje Stožer in dodaja, da »v primeru, če se aktivirajo ustrezna področja v možganih, bolnik dobi povratno informacijo o tem, da si je gib pravilno zamislil, tako da se na računalniškem zaslonu predstavljena navidezna roka premakne. Temu delu sistema se reče tudi biofeedback in omogoča, da bolnik dobi vpogled v delovanje lastnih možganov. Navidezna roka se seveda premakne na desni, ko je bolnik dobil navodilo, da premakne desno roko, in si je to tudi ustrezno zamislil, in na levi, ko je dobil navodilo, da premakne levo roko,« razlaga strokovnjak.

»Zelo hitro za premikom navidezne roke na zaslonu pa sledi tudi dejanski premik bolnikove resnične roke s pomočjo tako imenovane funkcionalne električne stimulacije (FES). Pri tem elektrode, ki so nameščene na zgornjo okončino, stimulirajo živec in mišico za premik roke s šibkim električnim tokom. Bolnik vidi premik roke na zaslonu, premik svoje roke, hkrati pa čuti premik svoje roke. Informacije o izvedenem gibu se po senzoričnih živčnih poteh iz roke in tudi po vidni poti prenesejo nazaj v hrbtenjačo in možgane do področij, ki so si gib zamislila in izvedla, ter jih dodatno aktivirajo oziroma olajšajo njihovo aktivacijo v prihodnje. Temu učinku pravimo tudi ojačitev stika med živčnimi celicami ali sinaptična plastičnost,« opisuje zdravnik.

Dodaja, da so nevrofiziološke raziskave pokazale, da se povezave med živčnimi celicami najbolj učinkovito okrepijo, če se čim bolj hkrati zgodi to, da si oseba gib zamisli in da se gib tudi dejansko izvede. Ter da se hkrati gibi ne izvajajo takrat, kadar si jih možgani niso zamislili. »Oboje podpira oziroma omogoča sistem recoveriX,« pravi Stožer.

Zakaj so terapije samoplačniške?

Zanimalo nas je tudi, ali bi lahko v bližnji prihodnosti bolniki terapijo dobili na napotnico. »Za zdaj je samoplačniška, ker je to v Sloveniji edina možnost, če želimo, da je sistem takoj na voljo za uporabo,« odgovarja Stožer. Med storitve z vsaj delnim povračilom stroškov pa so jo že vključile nekatere zavarovalnice v svojih dodatnih paketih zavarovanj, hkrati pa po njegovih besedah delajo vse, da bi se vsaj delno povrnili stroški tudi v okviru osnovnega ali dopolnilnega zavarovanja oziroma, da bi se sistem lahko predpisal »na napotnico«. Ustrezneje povedano – da bi izvedli rehabilitacijo po izdanem delovnem nalogu, kot se temu reče v primeru fizioterapije.

Rehabilitacija pacientov z možgansko kapjo

Sodobna celostna rehabilitacija vključuje zdravnike, medicinske sestre, nevrofizioterapevte, delovne terapevte, logopede in pogosto še kakšnega strokovnjaka, s pomočjo katerih gre bolnik skozi šolo hoje, delovno terapijo, se nauči vzdrževanja pravilnega položaja in novih motoričnih vzorcev, tipično po konceptu Berte Bobath, bolniku poskušajo v čim večjem delu povrniti govor, sposobnost požiranja hrane in vsaj najosnovnejše skrbi zase, pojasnjuje Stožer.

Pri tem mu lahko prehodno ali trajno pomagajo tudi z opornicami oziroma ortozami, ponudijo pasivno razgibavanje, masaže, funkcionalno električno stimulacijo in drugo. »Sistem recoveriX je vsemu naštetemu komplementaren, torej želi dopolniti nabor drugih pristopov in jih nikakor ne izriva ali nadomešča. Predvsem v primeru, ko so bolniki že šli skozi standardne pristope rehabilitacije in niso zadovoljni z uspehom oziroma stopnjo okrevanja, hkrati pa se lahko uporablja tudi hkrati s preostalimi omenjenimi fizioterapevtskimi oziroma rehabilitacijskimi strategijami,« še pravi Andraž Stožer.

Revija VIVA, medicina & ljudje –
Jelka Šutej Adamič –
26.01.2023 –