Revija NAŠA ŽENA –
Januar 2023 –

Novi upi na področju zdravstva

Pogovarjali smo se z dr. Andražem Stožerjem, dr. med., vodjo Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti v Mariboru. Nekdaj eden izmed najboljših študentov medicine, s povprečno oceno 9,93 danes pri devetintridesetih letih vodi ekipo, ki niza številne odmevne znanstvene objave, nedavno pa je strokovno podprl tudi revolucionarno terapijo po možganski kapi in po drugih nevroloških boleznih ter poškodbah.

Dr. Andraž Stožer, dr. med., vodja Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti v Mariboru.

Študij ste z nadpovprečnim uspehom zaključili v Ljubljani in se vrnili v rodni Maribor. Lahko smo srečni, da vas ni premamila tujina in svojeznanje predajate in razvijate doma.

Po študiju sem bil pred odločitvijo, ali oditi na kliniko ali v drugo smer, raziskovalno. Že od tretjega letnika dalje sem doma in v tujini volontersko delal na različnih oddelkih na različnih klinikah. Ugotovil sem, da je na klinikah za moj okus preveč rutinskega dela in preveč administrativnega dela. Ves čas pa me je zelo privlačilo raziskovalno delo. Ravno v času, ko sem zaključeval študij v Ljubljani, se je v Mariboru vzpostavljala Medicinska fakulteta z vsemi svojimi inštituti. tja je prišel tudi prof. Rupnik, ki je bil pred tem v tujini, s seboj prinesel vse znanje iz tujine in to me je pritegnilo. Na neki način bi lahko rekle, da je tujina prišla tudi k meni. Ostal sem torej doma, ker se mi je ponudila priložnost, čeprav nisem izključeval možnosti odhoda v tujino. A vendarle sem tu lahko tudi ohranil vse socialne stike, ki jih imam in teh ni malo.

Potem vendarle razmere v slovenskem zdravstvu niso tako katastrofalne. Kako vi doživljate eno izmed najtežjih obdobij slovenskega zdravstva?

Z našim zdravstvenim sistemom bo treba nekaj narediti. Pri vsem pa je dobro, da je zdravstvena obravnava še vedno na vrhunski ravni, primerljiva s tujino. Seveda so problemi s čakalnimi vrstami, vendar to so problemi, ki jih morajo rešiti odgovorni za to.

Ste predstojnik Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti v Mariboru, kjer žanjete številne uspehe, odmevne znanstvene objave inpomembna dognanja. Imate mlado ekipo, povprečna starost je nekaj nad trideset let, tudi sami ste še mladi, v tridesetih letih, čemu pripisujete tolikšen uspeh vaše ekipe?

V tej ekipi nas je petnajst. Vsi zasledujemo enotni cilj, ki je zelo nišen v svetovnem merilu. Za delo smo motivirani, ne le zaradi mladosti, ampak tudi zaradi določene perspektive raziskovalne skupine, ki je uspešna pri pridobivanju pedagoških in raziskovalnih sredstev, kar pomeni določeno oziroma precejšnjo socialno varnost, dobro klimo in odkritost. Ukvarjamo se z ozkim vidikom razvoja sladkorne bolezni na način kot nihče drug na svetu. Proučujemo vlogo celic beta, ki proizvajajo in izločajo inzulin, in sicer v živih celicah. Večinoma na mišjih modelih sladkorne bolezni, v zadnjem času pa tudi več na človeškem tkivu. Z vidika opreme, ki jo uporabljamo, pa smo prav tako edinstveni. Uporabljamo elektro in optofiziološke metode. Kombinacija živih celic in naših metod nam predstavlja prednost v primerjavi z drugimi in smo primerljiv partner v mednarodnih sodelovanjih.

Z ekipo si želite še razširiti in še okrepiti vaše delovanje. Katero področje si še želite raziskovati?

Še zmeraj celice beta, več študij v živo, na živih živalih, ne le na tkivnih rezinah, ki jih uporabljamo doslej, več meritev tudi strukture, ne le funkcije, predvsem bi radi ugotovili, na kateri točki diabetes postane ireverzibilen, do kdaj pa je okvara celic beta še reverzibilna, torej dovoljuje ozdravitev ob ustrezni spremembi življenjskega sloga.

Kaj si štejete za vaš največji profesionalni uspeh?

V povprečju zaposlitev ene dodatne nove osebe na leto, odkar sem prevzel vodenje inštituta pred osmimi leti. ti ljudje imajo zdaj službo, plačo, lahko prispevajo kreativno v našo družbo in s svojim znanjem in idejami pomagajo pri raziskovanju. Na bolj osebni strani so to zagotovo vsi pridobljeni projekti, sodelovanja s tujino, pridobljena nova raziskovalna oprema in nedavna objava v reviji Diabetes z visokim dejavnikom vpliva.

V Sloveniji je sedaj na voljo nova rehabilitacijska terapija, namenjena bolnikom, ki so preživeli možgansko kap ali druge nevrološke bolezni

V zadnjem času ste sodelovali tudi pri projektu recoveriX. Kako gledate na to rešitev, odkritje? Naj bi šlo za revolucionarno terapijo po možganski kapi, drugih nevroloških boleznih in poškodbah.

Da, kot zdravnik želim v končni fazi pomagati ljudem, pri raziskovalnem delu je translacija rezultatov v prakso dolgotrajna in plodove dela pogosto žanjejo šele prihodnje generacije. Zato sem izkoristil priložnost v primeru recoveriXa in kot znanstveni sodelavec z medicinsko izobrazbo svetujem glede rabe sistema in s tem bolj neposredno, kratkoročno naredim nekaj dobrega za bolnike s kapjo ali poškodbo centralnega živčnega sistema. to je tisto, kar recoveriX ponuja meni. Ta del zgodbe je manj pomemben in pojasni mojo motivacijo za sodelovanje ob vsem drugem delu. Bolnikom pa recoveriX ponuja možnost, kot je doslej še ni bilo, da sami nekaj storijo za svoje okrevanje po kapi, in sicer na objektiven in kvantificiran način, tako da sproti dobijo povratno informacijo o svojem napredku.

Povedali ste: » Sistem recoveriX v obliki vmesnika možgani-računalnik združuje tri zelo uveljavljene nevrofiziološke in fizioterapevtske koncepte, to so motorična predstava, navidezna resničnost in funkcionalna električna stimulacija v smiselno biološko povratno zanko, ki krepi plastičnost možganov oziroma njihovo sposobnost, da se pobolezni ali poškodbi prizadete funkcije nauči preostali zdravi del možganov.« Kaj to konkretno pomeni pri na primer pacientu po možganski kapi?

Če opišem delovanje sistema. Sistem recoveriX namreč zajema električni signal EEG, ki ga proizvajajo deli možganov, ki sodelujejo pri načrtovanju gibanja ali t. i. motorični predstavi. te signale v realnem času, torej izjemno hitro obdela program na računalniku, ki tudi prepozna, ali si je bolnik gibanje zares predstavljal oziroma so se aktivirali ustrezni deli možganov. In tukaj je prva ključna prednost sistema, saj pri bolj klasičnih fizioterapevtskih pristopih nimamo vpogleda v to, kaj se dogaja v možganih. V primeru, da so se aktivirala ustrezna področja v možganih, se bolniku informacija o tem, da se je to zgodilo, poda tako, da se roke, ki so predstavljene na računalniškem zaslonu v obliki podobe navidezne osebe ali tako imenovanega avatarja premaknejo. temu delu se reče tudi biofeedback in torej omogoči, da bolnik dobi vpogled v delovanje lastnih možganov. Roka avatarja se seveda premakne na desno, ko je bolnik dobil navodilo, da premakne desno roko in si je to tudi ustrezno zamislil. In na levi, ko je dobil navodilo, da premakne levo roko. Poudarjam, da se ta premik na zaslonu zgodi le, če so se po prejemu navodila aktivirala ustrezna področja v možganih. Zelo hitro za premikom rok na zaslonu pa sledi tudi dejanski premik pacientove roke s pomočjo tako imenovane funkcionalne električne stimulacije FES. to omogočajo elektrode, ki so nameščene na zgornjo okončino, in stimulirajo živec in mišico za premik roke s šibkim električnim tokom. FES je v fizioterapiji uveljavljena metoda, ki pa se v tem primeru uporabi le, če so se aktivirala ustrezna področja v možganih. Bolnik torej vidi premik roke na zaslonu, vidi premik svoje roke, hkrati pa čuti premik svoje roke. Informacije o izvedenem gibu se po senzoričnih živčnih poteh iz roke in tudi po vidni poti prenesejo nazaj v možgane do področij, ki so si gib zamislila in izvedla, in jih dodatno aktivirajo oziroma olajšajo njihovo aktivacijo v prihodnje. temu učinku pravimo tudi ojačitev stika med živčnimi celicami ali sinaptična plastičnost.

Ko se zdijo druge terapije izčrpane, terapija recoveriX možganom pomaga povrniti izgubljene funkcije tudi deset, dvajset ali tridesetlet pomožganski kapi. Kako je to možno, čemu se to pripisuje?

Zakaj to deluje? Ker stimulira mišico samo takrat, ko je predstava pravilna oziroma ko se aktivirajo v možganih področja za načrtovanje in izvedbo giba, to pa je za tvorbo novih sinaps oziroma povezav med živčnimi celicami, ki jih je kap ali poškodba prekinila, kritično. Raziskave so namreč pokazale, da samo sočasnost aktivnosti v delih, ki si gib zamislijo, in njim podrejenih delih, ki ga izvedejo, vodi v učinkovito tvorbo novih sinaps. Kot rečeno, to imenujemo tudi plastičnost možganov oziroma sinaptična plastičnost bolj splošno, saj se pri terapiji ne ojači samo stik med nadrejenimi in podrejenimi živčnimi celicami v možganih, ampak tudi na nivoju hrbtenjače. In tako možgani kot živčne celice v hrbtenjači so se k sreči sposobni celo življenje učiti, kako tvoriti nove sinapse oziroma ojačiti delovanje obstoječih. torej za to terapijo ni nikdar prepozno, je pa terapija lažja bolj zgodaj po kapi, torej v prvih mesecih ali letih, saj takrat še ne pride do nepopravljive atrofije samih mišic in zamenjave z vezivnim tkivom, kar lahko omejuje izvedbo giba. Revolucionarnost terapije je predvsem v kombinaciji uveljavljenih nevrofizioloških spoznanj in metod znotraj ene same naprave, ki deluje v realnem času. In raziskovalna ekipa dr. Gugerja, ki je sestavila recoveriX, ima več kot trideset let izkušenj na področju proizvodnje elektrod za snemanje signalov EEG in z njihovo analizo in smiselno pretvorbo v ukaze za premik roke.

Kako se izboljšanje funkcij pokaže?

Predvsem kot zmanjšana spastičnost, zmanjšanje bolečine in povečan motorični nadzor in gibljivost roke. Motorični sistem v možganih deluje do določene mere nespecifično, kar pomeni, da se hkrati z načrtovanjem giba ene roke aktivirajo tudi področja druge roke in spodnjih okončin, zaradi česar ima terapija ugodne učinke tudi na zdravi roki in nogi in tudi na prizadeti nogi, čeprav se izvaja terapija za roko.

Terapija je za zdaj priznana za zgornje okončine, izvajajo pa se še klinične preiskave za spodnje okončine in so že tudi obetavne. Na finskem je terapija že dostopna v okviru javnega zdravstva, v Avstriji stroške za njo pacientu delno povrnejo, pri nas je za zdaj samoplačniška. Kaj meni teo tem?

Da, predvsem na Finskem se terapija zelo veliko ponuja tudi za zdravljenje kronične ali tako imenovane centralizirane bolečine, ki je zelo odporna na zdravljenje z zdravili. Z naše strani smo za zdaj naredili vse, da držimo ceno za paciente čim nižjo, čeprav so stroški za nas pri napravi enaki kot drugod, to pomeni približno dva do trikrat nižjo ceno kot v Avstriji, na Finskem, tudi na Portugalskem, kjer je standard podoben kot pri nas. Hkrati delamo vse, da bi se terapija ponudila bolnikom že prej v sklopu rehabilitacije brezplačno ali bi se samoplačnikom povrnil vsaj del stroškov.